rojen: 16. avgusta 1815 v Becchiju, Castelnuovo d'Asti, Piemont, Italija kot Giovanni Melchior Bosco
umrl: 31. januarja 1888 v Torinu v Italiji, naravne smrti
božji služabnik 24. julij 1907, ki ga papež Pij X. (odlok o junaških krepostih)
blaženi: 2. junij 1929, papež Pij XI
sveti: 1. aprila 1934, papež Pij XI

Preventivni sistem
Sv. Janez Bosko velja za utemeljitelja vzgojnega načina, znanega pod imenom preventivni sistem, ki temelji na razumu, veri in ljubeznivosti.

Don Bosko je kot človek mnogovrstne in neutrudljive dejavnosti s svojim življenjem dajal najučinkovitejši nauk, tako da so ga že njegovi sodobniki imeli za odličnega vzgojitelja. Tistih nekaj strani, ki jih je napisal, da bi prikazal svojo vzgojno izkušnjo, imajo pomen samo, če jih primerjamo z njegovo celotno dolgo in bogato izkušnjo, ki si jo je pridobil med mladimi.

Zanj vzgajanje vključuje posebno vzgojiteljevo držo in skupek prijemov, ki temeljijo na preprčanju razuma in vere, kar vodi v vzgojno dejavnost. V središču njegove usmeritve stoji “pastoralna ljubezen”, ki jo takole opisuje:

“Izvrševanje preventivnega sistema sloni na besedah sv. Pavla, ki pravi: ‘Ljubezen je dobrotljiva, je potrpežljiva; vse potrpi, vse prenaša, vse upa in se ne da razdražiti’”. Ta nagiba vzgojitelja, da ljubi mladega človeka, pa naj bo v kakršnem koli stanju, da ga privede do prave človečnosti, ki se razodeva v Kristusu, da mu da zavest in možnost živeti kot pošten državljan in kot božji otrok.

Ta ljubezen pomaga odkrivati in krepiti energije, ki jih svetnik povzema v znanem trinomu razum, vera, ljubeznivost.

I. Razum
Izraz razum pomeni, gledano z vidika krščanskega humanizma, vrednoto osebe, zavesti, človeške narave, kulture, področje dela, življenja v družbi in tistega širokega spektra vrednot, ki so kot oprema potrebne človeku v družinskem, civilnem in političnem življenju. V okrožnici Redemptor hominis sem opozoril, da je “Jezus Kristus glavna pot Cerkve: ta pot vodi od Kristusa k človeku” (Redemptor homis, 13-14).

Značilno je, da je don Bosko že pred več kot sto leti pripisoval pomembnost razsežnostim človeka in zgodovinski pogojenosti osebe: njegovi svobodi, njegovi pripravi na življenje in na poklic, na prevzemanje odgovornosti v družbi, v ozračju veselje in velikodušne zavzetosti za bližnjega. Te cilje je izražal z jasnimi in preprostimi besedami, kot denimo: veselje, učenje, pobožnost, modrost, delo, človečnost. Njegov vzgojni ideal označujeta zmernost in smisel za stvarnost. V njegovi vzgojni predpostavki sta posrečeno povezani trajnost bistvenega in minljivega časnega, staro in novo. Svetnik je pokazal mladi preprost, obenem pa zahteven program, povzet v posrečenih in prepričevalnih besedah: pošten državljan in dober kristjan.

V bistvu razum, ki ga ima don Bosko za božji dar in kot neodtujljivo vzgojiteljevo nalogo, označuje vrednote dobrega in cilje, ki jih je treba doseči, ter sredstva in načine, ki jih je treba uporabljati. Razum vabi mlade, naj zavzamejo odnose do vrednot, ki so jih spoznali, in si jih med seboj delijo. Opredeljuje ga tudi kot razumnost zaradi tistega potrebnega širšega razumevanja, dialoga in neuklonljive potrpežljivosti, v kateri se uresničuje razumnost.

Vse to je danes domena vizije posodobljene in celostne antropologije brez ideoloških utesnitev. Moderen vzgojitelj mora biti pozoren na znamenja časov, da bo opazil vrednote, ki privlačijo mlade: mir, svoboda, pravičnost, občestvenost, sodelovanje, napredek žene, vzajemnost, razvoj, nujne ekološke zahteve.

II. Vera
Izraz vera kaže na to, da je don Boskova vzgoja nadnaravna, kolikor je zadnji vzgojni cilj, ki si ga zastavlja, oblikovanje vernika. Zanj je vzgojen in zrel človek državljan, ki veruje, ki v središče svojega življenja postavlja ideal novega človeka, ki ga je razglasil Jezus Kristus in ki je pogumen pričevalec za svoje versko prepričanje.

Ne gre, kot vidimo, za kako ideološko in abstraktno verovanje, temveč za živo vero, ki je zasidrana v stvarnosti, sestavljajo pa jo navzočnost in občestvo, poslušanje in odprtost za milost. Kot je rad govoril, so “stebri vzgojne zgradbe” evharistija, spoved, pobožnost do Marije in ljubezen do Cerkve in njenih pastirjev.

Njegova vzgoja je “pot” molitve, liturgije, zakramentalnega življenja, duhovnega vodstva: za nekatere kot odgovor na poklic v obliki posvečenja (koliko duhovnikov in redovnikov je bilo vzgojenih v svetnikovih ustanovah!), za vse pa pot svetosti in svetost sama. Don Bosko je goreč duhovnik, ki vedno vse, kar dobi in daje, postavlja na temelje razodetja. Ta nadnaravna verska naravnanost, temelj don Boskove vzgojne metode, ni le v prid kulturam, marveč jo lahko s pridom uporabljajo tudi nekrščanske vere.

III. Ljubeznivost
Ljubeznivost v vzgojiteljevem delu se kaže v osebi, ki se popolnoma posveča vzgajancem in je sredi med njimi, pripravljen sprejemati žrtve in napore pri opravljanju svojega poslanstva. Vse to zahteva resnično odprtost, globoko čutenje z drugim in sposobnost za pogovor. Značilen in zgovoren je izraz: “Tu med vami se počutim dobro; moje življenje je biti z vami”.

In Posrečeno razlaga: pomembno je ne samo, da so “mladi ljubljeni, temveč da vedo, da so ljubljeni”. Pravi vzgojitelj torej živi sredi življenja mladih, se zanima za njihove težave, skuša ugotoviti, kako oni gledajo na stvari, se udeležuje njihovih športnih in kulturnih dejavnosti, njihovih pogovorov. Kot zrel in odgovoren prijatelj usmerja na pot in k ciljem, ki vodijo k dobremu, pripravljenje poseči vmes, kadar je treba pojasnjevati probleme, nakazuje merila, modro in z ljubeznivo odločnostjo popravlja napačna vrednotenja in drže.

V takem ozračju “vzgojne navzočnosti” vzgojitelj ni mišljen kot “predstojnik”, temveč kot “oče, brat in prijatelj”3. Za take cilje je treba gojiti predvsem osebne odnose. Don Bosko rad uporablja izraz “družinski duh”, da bi nakazal pravilno razmerej med fanti in vzgojitelji. Dolga izkušnja pa mu je dala vedeti, da se ljubezni ne da živeti brez domačnosti in brez le-te ne more biti zaupljivosti, ki je nujen pogoj za uspeh vzgojnega dela. Cilji, ki jih moramo doseči, metodološki program, in priporočila postanejo učinkoviti le, če so prežeti s pristnim “družinskim duhom,” če živimo v ozračju vedrine, veselja in navdušenja.

Glede tega moramo omeniti moč in pomen, ki ga je svetnik pripisoval odmoru, športu, glasbi, gledališču ali, kakor je rad govoril, dvorišču. Prav tam, sredi neprisiljenih, veselih odnosov, bister vzgojitelj deluje s preprostimi, aučinkovitimi besedami, zaradi njihove povezave z življenjem in prijateljskega ozračja, v katerem pridejo na dan.

Iz pisma Janeza Pavla II., Iuvenum Patris, 1988, št. 12.