|
|
|
 Baraga
se je rodil 29. junija 1797 v graščinici Mala vas pri Dobrniču očetu
Janezu Nepomuku in mami Mariji Katarini Josipini roj. Jenčič. Dve leti
po Friderikovem rojstvu so se preselili v grad Trebnje. V času šolanja
je v Ljubljani stanoval pri dr. Juriju Dolinarju in se je naučil več
jezikov, kar je bilo za njegovo poznejše misijonsko delo odločilnega
pomena. Izbral si je tudi bodočo življenjsko družico, Bog pa je odločil
drugače. Ko je šel leta 1816 na študij na Dunaj, se je seznanil s Klemenom
Mario Dvoržakom, ki ga je papež Pij X. leta 1909 razglasil za svetnika.
Pod njegovim duhovnim vodstvom je hitro napredoval v svetosti, odpovedal
se je zaročenki in se odločil za duhovniški poklic.
Od
1821 do 1824 je bil v ljubljanskem bogoslovju. 21. septembra 1823 je
bil posvečen v mašnika in naslednje jutro v ljubljanski stolnici daroval
tiho novo mašo pri oltarju Svetega Rešnjega telesa.
Jeseni
leta 1824 je postal kaplan v Šmartinu pri Kranju. Znal je prisluhniti
ljudem, prestopil ozke in mrzle pragove janzenizma ter z molitvijo
in spokornostjo klical blagoslova na ljudi. Tam je spisal sloveči molitvenik
Dušna paša za kristjane, kateri žele v duhu in resnici Boga moliti.
Nato
je Baraga odšel v Metliko, kjer je deloval v letih 1828–1830. Tudi
tu se je z vso vnemo lotil dela za duše: pridigal je, veliko spovedoval
in ljudi navdušil za molitev križevega pota. Leta 1830 je izšla v Metliki
napisana knjiga Od počeščenja in posnemanja Matere Božje. Prevedel
je v slovenščino tudi knjigo sv. Alfonza Ligvorija Obiskovanje Jezusa
Kristusa v presvetem Rešnjem Telesu in pozdravljanje Marije, prečiste
Device.
Janzenisti
mu tudi tu niso dali miru. Zaradi tega in velikih potreb, ki so vladale
v misijonskih pokrajinah, se
je odločil oditi v Ameriko.
Na
starega leta dan 1830 je z ladjo prispel v Ameriko. Spomladi 1831 je
odpotoval na sever in 28. maja prispel v Arbre Croche (Krivo drevo) na
severovzhodni obali Michiganskega jezera k Indijancem iz rodu Otava.
Z njimi je najprej komuniciral po tolmaču, hkrati pa se učil otavščine
in si sestavljal slovar in slovnico tega jezika. Delo je obrodilo sadove,
Otavčani, ki jih je raztresene po velikem področju obiskoval, so se vse
bolj oprijemali Kristusa.
V
septembru leta 1833 je prepustil postojanko drugim, sam pa odšel ob Grand
River (Veliki reki) in ustanovil novo misijonsko postojanko. Tamkajšnje
ljudi so belci skvarili z žganjem in svojo nenravnostjo. Belci so bili
besni na Baraga, ker so imeli zaradi njegovih uspehov manj trgovanja
z žganjem, in so ga hoteli ubiti. Ob tem napadu je naredil zaobljubo,
da bo vse življenje abstinent. Ker je Baraga širil omiko med Indijanci,
je bil v napoto tudi državi, ki je pritisnila na škofa, da je moral oditi.
Leta
1835 je izstopil na južni obali otoka La Pointe. Tu so bivali Indijanci
rodu Očipve. Zima, ki je nastopila, je bila ostra, Indijanci so odšli
v lovišča z manj snega in Baraga je pozimi napisal pet knjig, med njimi:
Premišljevanje štirih poslednjih reči; Zgodovina, značaj, šege in navade
severnoameriških Indijancev; za Očipvejce Življenje Gospoda Jezusa Kristusa.
Da
bi knjige tiskal, se je 29. septembra 1836 odpravil proti Evropi. Z etnografsko
zbirko, ki jo je Baraga podaril Deželnemu muzeju v Ljubljani, in monografijo
o severnoameriških Indijancih, je tudi naš začetnik etnografije drugih
ljudstev. Po vrnitvi ga je škof Rese imenoval za generalnega vikarja za
vse tamkajšnje indijansko ozemlje. Leta 1840 je Slovencem spisal knjigo
Zlata jabolka.
24.
oktobra 1843 se je preselil na novo misijonsko postojanko v L´Ans. Tu
je postavil indijansko vasico, ker so belci hoteli Indijance prepoditi
v gozdove. S tem si je nakopal sovraštvo belih bratov in hvaležnost Indijancev.
V L´Ansu je napisal knjigo Nebeške rože.
Papež
Pij IX. je Baraga 29. julija 1853 imenoval za apostolskega vikarja
in 1. novembra 1853 je bil posvečen v škofa v Cincinnatiju. Za sedež
vikariata si je izbral Sault Ste. Marie med Gornjim in Michiganskim
jezerom. Da bi dobil novih misijonarjev, je prišel v Evropo leta 1854.
V istem letu je posvetil prvega duhovnika, pozimi 1854 napisal zadnjo
knjigo Indijancem, potem pa se je začelo neprekinjeno misijonsko potovanje.
23. aprila 1857 je bil Gornji Michigan povzdignjen v redno škofijo.
Baraga
ni nikoli meril daljav, kadar je šlo za rešitev duš. Večkrat je med
potjo spal na snegu, da je prišel do ljudi. Zaradi naporov je začel
bolehati na naduhi, obolel mu je zvesti sluga in Baraga je bil istočasno
škof, saultski župnik, cerkovnik, kuhar in sluga, poleg tega star in
slaboten. 26. oktobra 1865 ga je zadela rahla kap. Kljub vsemu je v
maju leta 1866 s papeževim dovoljenjem prenesel škofovski sedež v Marquette.
Baltimorski
škof je za 1. oktober 1866 povabil vse škofe Združenih držav na zasedanje.
Uvodne seje zbora 7. oktobra se je Baraga še udeležil, naslednje jutro
so našli nezavestnega, zadetega od kapi. Prepeljali so ga domov. Sledila
je popolna onemoglost. Ostal je do konca pri polni zavesti, molil in
premišljeval o preteklem življenju. Dejal je, da je nevreden služabnik
Gospodov, ki nima ničesar, na kar bi se za večnost mogel opirati; tolaži
ga samo veliko usmiljenje Odrešenikovo in pa moč odpuščanja grehov,
katero je Kristus podaril svoji Cerkvi.
V
noči pred Sv. Tremi kralji je prejel zakramente za umirajoče, 19. januarja
1868 pa je mirno umrl. Pokopan je v marquettski stolnici.
Škofijski
postopek za beatifikacijo misijonarja, škofa Friderika Ireneja Baraga
so vodili v škofiji Marquettu, kjer je deloval. Leta 2012 je kardinalska
komisija potrdila junaško stopnjo kreposti škofa Baraga. Tako je papež
Benedikt XVI. 10. maja 2012 odobril, da škofa Friderika Ireneja Baraga
odslej smemo klicati častitljivi Božji služabnik. Za njegovo beatifikacijo
je potrebno le še priznanje čudeža na njegovo priprošnjo.
|
|
|
