Težave je spreminjal v krila za letenje. Tega duha je prenašal tudi na svoje sestre. Čudovito je bilo videti njegovo držo ob težavah. Imenoval je »raj« tisto, kar je inšpektor imenoval »mali pekel«. Ko je istega dne ravnatelj pisal inšpektorju, da se boji za njegovo zdravje in da se v Agua de Dios nadaljujejo spopadi med vojaki, je on dejal, da se počuti zelo dobro.

Don Variara je pisal:
»Dela napredujejo počasi, ker manjka delavcev. Minilo je štirinajst dni brez obračuna, sedaj pa je še začelo deževati. Delavci, ki so ostali, se bojijo tako, da ob padanju listja zbežijo …in tako gremo dalje. Tukaj so vsi dobri in zadovoljni, da se zdi, da smo v raju. Gospod naj nam pomaga s svojim blagoslovom, da delo ne bi zastalo niti za trenutek. Nikoli se nisem čutil srečnejšega, da sem salezijanec kot letos in se zahvaljujem Bogu, da me je poslal v ta lazaret, kjer sem se naučil, da ne dam, da bi mi kdo ukradel nebesa. Presveto Srce naj me vedno blagoslavlja, jaz pa bom vse storil, da ga zadovoljim« (Positio,str. 88).

Nedvomno je najtežja preizkušnja zanj prišla, ko je bil prestavljen iz Agua de Dios.Tedaj je dokazal, da se zna odreči sam sebi, da izpolni Božjo voljo. Ob tej priložnosti je nekemu sobratu rekel: »Glej, Joahim Jožef, zame bi pomenilo smrt, če bi moral iti iz Agua de Dios, vendar bi ubogal« (Positio, str. 151). In je ubogal na predstojnikov ukaz.

Don Variara je ustanovil žensko redovno družbo, a je še naprej ostal salezijanec: ti dve vlogi bi se lahko izključevali, saj je bila močna skušnjava, da bi postal samostojen. Toda on je bil vedno vdan svojemu ravnatelju in svojemu inšpektorju, od katerega so prihajala največja nerazumevanja.