Daroval je življenje za duhovne poklice

Rojen v Vajnoryju pri Bratislavi, 4. januarja 1915, je bil prvi od desetih otrok kmečke družine. Bil je šibkega zdravja in je nepričakovano ozdravil po Marijini priprošnji. Tedaj ji je obljubil, da bo »za vedno njen sin« in da bo postal duhovnik – salezijanec. Uspel je uresničevati ta poklicni načrt. Leta 1931 je stopil v noviciat, potem je napravil zaobljube in leta 1940 je prejel mašniško posvečenje. Na Slovaškem so komunisti prevzeli oblast v letih po drugi svetovni vojni in so začeli kruto preganjati Cerkev. V »noči barbarov« s 13. na 14. april 1950 so pod vodstvom tajne policije komunističnega režima zajeli redovnike v številnih samostanih. Po Božji previdnosti pa je bil Titus tedaj v župniji Senky in tako ni bil aretiran.

Salezijanec Ernest Macák in še nekateri so tedaj menili: v izrednih okoliščinah je treba uporabiti izredna sredstva: če bi mladi salezijanci preprosto zbežali čez mejo v sosednjo Avstrijo, bi mogli potem oditi v Italijo in končati bogoslovni študij. Mladi duhovnik Zeman se je zavzel in sklenil pomagati tistim, ki se bodo odločili za tak tvegan podvig. Dvakrat je že zbral skupino mladih salezijancev in več kot tridesetim pomagal, da so srečno prebežali v Avstrijo in nato jih je spremljal do Turina. V tretji odpravi je bilo tudi nekaj škofijskih duhovnikov, ki so jih komunisti preganjali. V tej skupini niso vsi zmogli premagati naporov nočne hoje ob Moravi, severno od Bratislave, iščoč primeren kraj in trenutek za pobeg v Avstrijo. Zato so se proti jutru hoteli vrniti, a obmejna straža jih je odkrila, zahtevala okrepitev in tako je 110 vojakov polovilo utrujene begunce in tudi Zemana. Med zaslišanjem so ga pretepali in mu polomili zobe. Sam pravi: »Ko so me prijeli, se je zame začel križev pot. Že v preiskovalnem zaporu sem ga doživel psihično in fizično; to je trajalo dve leti. Živel sem v neprestanem strahu, da se bodo odprla vrata celice in me bodo odvedli na kraj smrti. Moji lasje so osiveli. Če se spomnim nepredstavljivih mučenj med zaslišanji me strese. Uporabljali so nečloveške metode. Na primer: glavo so mi potiskali v greznico skoraj do zadušitve. Tepli so me z raznimi predmeti; po enem od tistih udarcev sem oglušel za več dni.« Takemu trpljenju je bil don Zeman izpostavljen predvsem v tednu po aretaciji, od 9. do 16. aprila 1951, potem pa še v preiskovalnem zaporu vse do sojenja, od 20. do 22. februarja 1952.

Jetnik, ki ga je treba zavreči

Februarja 1952 je tožilec zahteval za tega obtoženca vohunstva, izdajstva in nezakonitega prestopa meje smrtno kazen; spremenjena mu je bila v 25-letno ječo. Označen je bil kot človek, ki ga je treba zavreči. Dolga obdobja je bil zaprt v samici, potem pa skupaj s preganjanimi duhovniki, političnimi nasprotniki in kriminalci. Med drugim je na prisilnem delu moral ročno drobiti radioaktivno uranovo rudo – brez zaščite. Nastopile so bolezni, podhranjenost in oslabelost srca a brez ustreznega zdravljenja. Po dvanajstih letih (1952-1964) je bil pogojno izpuščen a pod stalnim nadzorom do leta 1969. Domov se je vrnil neprepoznaven. Zraven je bilo tu še duhovno trpljenje: prepoved javnega opravljanja duhovniške službe. Pomilostitev je prispela 18 dni pred smrtjo, ki je nastopila 8. jan. 1969 vsled trikratnega infarkta in zdravljenja kot »poskusnega zajca«, saj tiste metode niso nikoli več uporabili. Že tedaj ga je spremljal glas mučeništva. Uradna rehabilitacija leta 1991 ga je končno razglasila za nedolžnega.

Slavna smrt

Na dolgem križevem potu so bile njegove postaje: Bratislava, Leopoldov, Ilava, Mirov, Jáchymov, Valdice … Dolga kalvarija dni, tednov, mesecev in let zaporov, ponižanj in mučenj, osamitev in prirejenega sojenja, krivične obsodbe, stradanja in težaških del. To je zares: »Glejte, človek«, kakor Jezus. Ob grobu je tedanji salezijanski inšpektor Andrej Dermek spregovoril o pristnem pričevanju tega salezijanskega duhovnika, tako, da so tudi režimski vohuni pri pogrebu, potem zapisali, da so proslavljali smrt mučenca: »Zbrani na pokopališču … smo kakor prvi kristjani v katakombah. Tako je z nami redovniki. Življenje nas je razkropilo, smrt pa nas združuje. Kljub vsemu pa to ni zmaga smrti nad življenjem. Smrt ostaja skrivnost, čeprav jo redno srečujemo. Ni tragedija, saj je del naravnih zakonov. Ne gre za izjemo, temveč za pravilo. Je tu. Preprosta, jasna kot strela. Mogli bi jo odklanjati kot brezupnost, ali pa sprejeti z vero v upanje in pokoj. Četudi nas neposredno zadeva z bolečino, ponižno sprejemamo skrivnost smrti našega sobrata, z vero, upanjem in notranjim mirom. Od danes tu počiva bojevnik, ki se je bojeval do konca, duhovnik, ki sklepa mašno daritev svojega življenja. Njegov odhod je vrnitev k nebeškemu Očetu in tudi k rajnim staršem, ki so odšli pred njim. Nihče od nas, pa tudi on sam ni mogel predvideti, kaj mu bo pripravilo življenje. Eno pa je gotovo: v njegovem rožnem vencu življenja ni bilo le veselih, temveč so bile tudi žalostne skrivnosti; bilo jih je vsaj toliko, kolikor tudi veselih; vse pa se sklepajo z vstajenjem! Lahko rečemo, da je bilo vse njegovo življenje od nove maše do pogreba pristno salezijansko življenje, redovniško in duhovniško, četudi med devetindvajsetimi leti duhovništva jih mnogo ni mogel živeti v odprtosti in svobodi in dosti jih je preživel celo v zaporu. A njegovo življenje je bilo vedno in povsod duhovniško življenje.«

Sredi nevarnosti je večkrat ponavljal svojo daritev: »Tudi če bi izgubil življenje, ga s tem ne bi zapravil, vedoč da bo vsaj eden od tistih, ki sem jim pomagal, postal duhovnik namesto mene.«

Znamenja svetosti

Znan je rek latincev, da se pesnik rodi, govornik pa postane. Kaj pa svetnik? Titus Zeman je v svojem življenju od mladosti odkrival znamenja svoje izbranosti in je živel tako, da je iz njih vse bolj žarela Božja svetost.

Pri desetih letih je mali Titus doma ozdravel po priprošnji nebeške matere, ko so se romarji vračali iz Šaština, narodnega svetišča Žalostne Matere Božje. Njegova življenjska drža je postala močna vera, ki ji je dovolj, da zasluti in že veruje; tako doživi milost, ki je že prej navzoča in delujoča. Poleg tega Titus tedaj začuti, da mora darovati za druge svoje življenje, ki mu je bilo podarjeno. Izredno moč milosti je izpričal tudi z odločnostjo ob pritiskih domačih in ravnatelja zavoda: »Storite mi karkoli hočete, le pustite me tukaj!« Ta vztrajnost je že slutnja njegove prihodnjega delovanja za reševanje duhovnih poklicev. Leta 1946 je na gimnaziji v Trnavi komunistični ravnatelj dal odstraniti križ, mladi Titus pa si je upal nasprotovati, zaradi česar je bil odpuščen. Na Slovaškem so že tedaj govorili o tem duhovniku, ki se je za obrambo vere pripravljen žrtvovati.

Odločilni korak na poti svojega poslanstva za reševanje poklicev in na poti vere, je Titus napravil 26. januarja 1951, ko je ob premišljevanju Božje besede pri maši tistega dne, dokončno prestopil prag od strahu do srčnosti in od boječnosti do veselja. Potem ko je premagal dvome in strahove tedanjih dni, v pismu svojemu prijatelju to pot vere opiše takole: »Danes sem imel pri sveti maši dva močna navdiha; če bi ju prejel prej, ti ne bi napisal zadnjega pisma o mojem strahu. Prvi navdih mi je prišel med berilom: Tudi mi smo dolžni za brate dati življenje (1 Jn 3,16). To je naša naloga, da smo pripravljeni za brate darovati svoje življenje, in prav za to ni treba imeti strahu. V istem berilu je napisano: Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje; tako preidemo iz smrti v življenje, ker ljubimo naše brate. Dragi prijatelj, premišljuj to pismo, beri ga pozorno besedo za besedo in boš dognal, da sem se motil, ko sem ti poslal prejšnje pismo, pisano v drugačnem duhu. Tisto so bili moji prvi vtisi, preveč navezani na misli tega življenja, ne pa usmerjeni v ono drugo, boljše, ki ga upamo prejeti po Božjem usmiljenju.

Drug navdih pa je v evangeliju: »Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev« (Mt 10,29.31). Dragi prijatelj, priznam ti, da sta bili ti dve globoki misli, ki sta me spremljali med celo mašo, in ne morem drugače, kakor da Ti ju napišem.

Morda bo kdo temu rekel lažno junaštvo, morda norost, morda nespamet. Vsak naj pravi, kar hoče, jaz pa to imenujem dolžnost, ki mi je bila zaupana od mojih predstojnikov, dolžnost, za katero sem odgovoren Bogu in svojim pravim predstojnikom.«

Njegovo daritev danes Cerkev potrjuje in jo predstavlja kot zrno upanja nam ljudem sedanjega časa.