|
|
Janez
Gnidovec se je rodil 23. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji
Ajdovec. Bil je tretji otrok očeta Jožefa in matere Jožefe, rojene
Pust. Že v domači družini je dobil zgled žive vere. Prvi razred ljudske
šole je obiskoval v domačem Ajdovcu, nadaljeval pa jo je v Novem mestu,
kjer je od leta 1884 do 1892 obiskoval še frančiškansko gimnazijo.
Bil je zelo nadarjen za jezike, odlikovala pa ga je tudi trdna volja:
kar je hotel doseči, je tudi dosegel. Že kot gimnazijec je bil znan
kot molivec pred Najsvetejšim. Že takrat se je pokazala značilna poteza
njegove osebnosti, da je bil strog do sebe, a blag in človeško topel
do svojih bližnjih.
Po maturi je brez oklevanja vstopil v ljubljansko bogoslovje. V mašnika
je bil posvečen 23. julija 1896. Tri leta je bil kaplan v Idriji in zatem
dve leti v Vipavi. V Idriji se je srečal s socialno bedo rudarjev in
je pomagal, kjer je mogel. Gojil je nesebično ljubezen do bolnikov in
na vseh svojih dušnopastirskih postojankah skrbel za duhovni dvig župljanov.
Škof Anton Bonaventura Jeglič ga je poslal študirat na Dunaj, ker je
potreboval izobražene profesorje za nastajajočo gimnazijo v Šentvidu
nad Ljubljano. Na Dunaju je leta 1904 diplomiral iz klasičnega jezikoslovja
in doktoriral iz filozofije.
Ob odprtju Škofovih zavodov v Šentvidu nad Ljubljano, jeseni leta 1905,
je bil dr. Janez Gnidovec imenovan za njenega ravnatelja. Bil je uspešen
profesor, mentor dijakom in odločen ravnatelj. V vihri prve svetovne
vojne in vojaške zasedbe gimnazije mu je uspelo obdržati reden pouk.
Med vojaki ranjenci, ki so bili nastanjeni v poslopju, se je naučil
romunščine in madžarščine.
Leta 1919 je odstopil kot ravnatelj in s škofovim dovoljenjem vstopil
v Misijonsko družbo lazaristov. Pri Lazaristih je videl uresničitev karitativnega
dela in duhovne poglobitve. Imenovan je bil za ravnatelja semenišča v
Grobljah. Papež Pij XI. ga je 29. oktobra 1924 imenoval za škofa v Skopju
(sprva sedež v Prizrenu), kjer je bil škofijski sedež že štiri leta prazen.
Škofovsko posvečenje je prejel 30. novembra 1924 v cerkvi Srca Jezusovega
na Taboru v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola
Pavla: »Vsem sem postal vse«, za svojega vzornika pa svetega Frančiška
Saleškega, zato se je poslej vedno podpisoval »Janez Frančišek«.
Njegov škofovski položaj je bil zelo izpostavljen. Nagovoril je Albance
v njihovem jeziku, kar Beogradu ni bilo prav. V socialnem in dušno–pastirskem
delu je bil kot škof vedno med dvema ognjema med pritiski oblasti v
Beogradu in propagando Albanskih voditeljev.
Stanje v škofiji je v težkih razmerah uspel prenoviti s svojim oznanjevanjem,
obiski župnij in družin, s pastirskimi pismi in gradnjami cerkva. Največ
pa je storil z apostolsko gorečnostjo, osebnim pričevanjem, ponižnostjo,
skromnostjo, zatajevanjem, uboštvom, predvsem pa z molitvijo in češčenjem
Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. Posebnost škofa Janeza Frančiška Gnidovca
je bila njegova preprostost. Napori mu niso bili odveč, pri čemer ga
je vodila gorečnost za duše. Življenje mu je bilo služenje Bogu. Močna
je bila tudi njegova izkušnja temne noči vere in trpljenja.
V Skopju je zgradil zavetišče za najbolj zapuščene otroke. Makedonci,
pravoslavni in muslimani so ob opazovanju Gnidovčeve ljubezni do revežev
in njegove pobožnosti že takrat govorili, da je njegovo življenje svetniško.
Bil je blizu oddaljenim in ubogim in je tako živel edinost s pravoslavnimi
in muslimani.
Težke razmere in različni pritiski so napadali njegove moči. Tako je
na praznik Svetih Treh kraljev 1939 prišel v sanatorij Leonišče na Zaloški
cesti v Ljubljano. Tam je umrl 3. februarja 1939 in bil 6. februarja
pokopan pri Sv. Križu na ljubljanskih Žalah med sobrati lazaristi.
Postopek za beatifikacijo
Postopek za beatifikacijo škofa Gnidovca se je začel leta 1973 v ljubljanski
nadškofiji, vodili pa so ga postulatorji iz reda lazaristov. Papež Benedikt
XVI. je 27. marca 2010 odobril objavo odloka o herojskih krepostih svetniškega
kandidata. Od tedaj naprej smemo škofa Janeza Frančiška Gnidovca imenovati
častitljivi Božji služabnik (čBs.). Po objavi postopka je sledil prenos
njegovih posmrtnih ostankov z ljubljanskih Žal v cerkev Srca Jezusovega
na Taboru v Ljubljani. Za beatifikacijo je potrebno še priznanje čudeža
na priprošnjo čBs. škofa Gnidovca.
Pričevanje bl. matere Terezije o škofu Gnidovcu
Rim, 22. avgusta 1974
Naš škof Gnidovec je bil svetnik.
Vsi smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem
Srcu; blagega in ponižnega srca.
Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil
in rekel:
'V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova,
samo Njega ljubite, samo Zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v vašem
življenju'.
Prepričana sem, da prosi zame in da imam v njem pri Jezusu zaščitnika.
Mati Terezija MC
|
|
|