Sveti
papež Janez Pavel II. je leta 1997 današnji praznik Jezusovega darovanja
v templju - Svečnico izbral kot dan, ko Cerkev posebej moli
za
Bogu
posvečene osebe in za duhovne poklice. S tem je želel poudariti, da ima
Cerkve dva enako pomembna dela, in sicer hierarhični in karizmatični
del.
Slednjemu pripadajo tudi vse redovne skupnosti. Bogu posvečene na današnji
dan še posebej prosijo za milost, da bi prejeto redovno karizmo vedno
bolj pristno in globoko živele in bi bila tudi v našem času vir rodovitnega
apostolskega delovanja.
ZAOBLJUBE
Popolnoma posvečeni Bogu
V svobodi in ljubezni odgovorimo na Božji klic, ter se popolnoma posvetimo
Njemu in njegovemu načrtu odrešenja.
Z zaobljubo čistosti, uboštva in pokorščine želimo živeti obliko življenja,
kakršno je živel Jezus in njegova deviška mati Marija.
Vse oblike redovništva imajo skupno – hojo za Kristusom, ki se največkrat
kaže v življenju po zaobljubah. Ko dokument Posvečeno življenje govori
o zaobljubah, govori o izzivih. Pravi, da so to večni izzivi, ki jih
sodobna družba vsaj v nekaterih delih sveta izraža v novih in morda bolj
korenitih oblikah. Zadevajo neposredno evangeljske svete čistosti, uboštva
in pokorščine. Odločitev za te svete nikakor ne predpostavlja osiromašenja
pristno človeških vrednot, pač pa se kaže kot njihovo preoblikovanje.
Evangeljskih svetov ne smemo jemati kot zanikanje vrednot, ki jih vsebuje
spolnost, upravičena želja po razpolaganju z gmotnimi dobrinami in samostojno
odločanje o sebi. Ti nagibi so, kolikor so utemeljeni v naravi, sami
v sebi dobri. Ustvarjeni človek pa, ki je oslabljen zaradi izvirnega
greha, je v nevarnosti, da jih udejanji na prestopniški način. Zaobljuba
čistosti, uboštva in pokorščine postaja opomin, naj ne podcenjujemo ran,
ki jih je povzročil izvirni greh. Tako tisti, ki sledijo evangeljskim
svetom, iščejo lastno svetost, obenem pa predlagajo tako rekoč »duhovno
terapijo« za človeštvo, ker zavračajo malikovanje ustvarjenega in delajo
živega Boga na nek način vidnega.
ZAOBLJUBA ČISTOSTI
Prvi izziv izhaja iz hedonistične kulture, ki spolnost odvezuje od vsake
moralne norme in jo često omeji na igro in potrošnjo, ob tem pa v zavezništvu
s sredstvi družbenega obveščanja dopušča malikovanje nagona. Odgovor
posvečenega življenja je predvsem v veselem sprejetju popolne čistosti,
ki pričuje, kako močna je Božja ljubezen v šibkosti človeškega stanja.
Posvečena oseba trdi, da tisto, o čemer mnogi ljudje mislijo, da je
nemogoče, postane z milostjo Gospoda Jezusa mogoče, in da pristno osvobaja.
V Kristusu je mogoče ljubiti Boga z vsem srcem, s tem da ga postavimo
nad vsako drugo ljubezen, in tako je mogoče z Božjo svobodo ljubiti
tudi vse, kar je ustvarjeno! To pričevanje je danes bolj kot kdajkoli
potrebno, zlasti ker ga naš svet tako težko razume.
ZAOBLJUBA UBOŠTVA
Drugi današnji močan izziv je izziv materializma, ki hlepi po imetju
in se ne meni za zahteve in trpljenje najšibkejših. Ni mu mar niti ravnovesje
naravnih virov. Odgovor posvečenega življenja je v zaobljubi evangeljskega
uboštva, ki se jo živi v različnih oblikah, pogosto pa jo spremlja skrb
za rast solidarnosti in dobrodelnosti. Resnično, evangeljsko uboštvo
je vrednota sama v sebi, še preden postane služenje ubogim, saj s posnemanjem
ubogega Kristusa spominja na prvi blagor. Njegova prva naloga je namreč
pričati za Boga kot pravo bogastvo človeškega srca. In prav zato tako
močno napada malikovanje mamona, saj je kot preroški klic v družbi, ki
marsikje na svetu, kjer vlada blagostanje, tvega, da bo izgubila čut
za pravo mero in sam pomen stvari. Od posvečenih oseb se zahteva obnovljeno
in silovito evangeljsko pričevanje za odpoved in treznost.
ZAOBLJUBA POKORŠČINE
Tretji izziv izhaja iz tistega pojmovanja svobode, ki odteguje to temeljno
človeško predanost njenemu konstitutivnemu odnosu z resnico in moralno
normo. V resnici je kultura svobode pristna vrednota, notranje povezana
s spoštovanjem človekove osebe. Učinkovit odgovor na takšno stanje
je pokorščina, po kateri se razpozna posvečeno življenje. Ta še posebno
živo kaže na Kristusovo pokorščino Očetu. Izhajajoč iz Kristusove skrivnosti,
pričuje, da ni protislovja med pokorščino in svobodo. Dejansko Sinovo
stališče razkriva skrivnost človeške svobode in jo kaže kot pot in
rast k resnični svobodi. To pričevanje posvečenih oseb privzema v redovnem
življenju poseben pomen tudi zaradi skupnostne razsežnosti, s katero
je zaznamovano. Bratsko življenje je prednostni kraj za razbiranje
in sprejem Božje volje in skupno hojo v edinosti duha in srca. Pokorščina,
ki jo poživlja ljubezen, zedinja člane ustanove v istem pričevanju
in istem poslanstvu, čeprav ob različnosti darov in spoštovanju posebnosti
posameznikov.
